Prošnje za prijateljstvo
Sporočila
Obvestila
 
Nastavitve računa
 
 
 

Vir novic

 
 
 
 
 

30.4.2016

Spet je konec meseca. Začela sem ga tako, da sem stražila avto za 1. April, zaključujem ga pa s pohodom na Konjiško pogorje nad Slovenskimi Konjicami.

Moje planinsko društvo je organiziralo pohod in najbolj od vsega me je razveselila lepa vremenska napoved. Imeti tako lep dan, kor smo ga imeli mi danes, je pravi privilegij ali pa smo veliki srečkoti.

Jutro je potrdilo napoved lepega dne in z avti smo se odpeljali do Slovenski Konjic in še malo naprej do Stranic. Že kako desetletje imam željo osvojiti to konjiško goro, ampak nikoli nisem prišla na vrsto s svojimi prošnjami. Zato sem bila sedaj toliko bolj vesela te priložnosti z domačimi planinci in zagotovljeno dobro družbo.

Ne morem brez svoje pozabljivosti, ki mi je danes kar dvakrat popestrila dan. Pet minut zatem, ko smo pričeli pohod sem se spomnila, da nisem zaklenila avta. Pa imela sem toliko dela sama s seboj, preobuvanje, oblačenje v sistem čebule, sendvič, ker zjutraj premalo jem in mogoče še kaj. Ko sem na suho spravila ta sendvič v sebe, so mi možgani javili error, avto ni zaklenjen. Bežala sem nazaj in to je bila moja današnja prva osebna napaka.

Družba me je prizanesljivo počakala, sama pa sem vklopila svoj turbo, da nisem preveč zaostajala. Pustili smo hiše za seboj in se skozi prekrasno dolino premikali do začetka vzpona. Narava je tako lepa, tukaj je v polno cvetel regrat, ki se je pri nas že spremenil v lučke. Na drevju se je poznalo breme snega izpred nekaj dni, še vedno se veje niso zravnale od teže, ki jo je natreslo nebo. Na cesti, ki skoraj ne pozna prometa je bilo nastlano nekaj okleščenega zelenja, kot opomin, da narava ne oprosti in ima zmeraj prav.

Vzpenjali smo se položno, po gozdni cesti v senci majskega zelenila in vsake toliko časa smo se na ovinkih predajali sončnim žarkom. Odložila sem palice, naredila nekaj požirkov pijače, ženske smo izmenjale nekaj stavkov in po petih minut hoje sem ugotovila, da sem pozabila palice. Betka se je ponudila in stekla ponje. Kaj naj bom sedaj hvaležna, da mi možgani še delajo z nekaj minutnim zamikom? Ja, lahko bi bilo še slabše in bi se spomnila čez kako uro! Ljubi bog, pozabimo to.

Malo smo zamešali smer, izgubili markacije in znašli smo se na brezpotju, v zasneženi strmini, kjer se je bilo potrebno prebijati skozi nizko grmovje in lomiti suhe vejice nizkih iglavcev. Med snegom se je kazal obilen pridelek čemaža, seveda bili smo na severni legi in tukaj je verjetno dovolj vlage, da uspeva. Slavko ga je ponujal vsem okrog sebe, vendar smo si vsi že naredili zaloge, dovolj velike, do naslednje sezone. Tako smo se samo spomnili tega zanimivega česnovega vonja, ki vedno spremlja čemažev nasad. Prebili smo se na cesto in pot je bila takoj lažja.

Nato je sledil zadnji vzpon do Stolpnika, to je najvišji vrh v tem Konjiškem pogorju. Tukaj sem spet zatrokirala, ker smo hodili že skoraj dve uri brez poštenega počitka. Vedno bolj mi je zmanjkovalo moči in najraje bi se naslonila na palice in imela vsaj deset minut popolnega odklopa. Kar čutiš, kako ti izpuhteva energija in iz koraka v korak si vse bolj mehak. Slavko mi je stal ob strani in mi je pomagal, da sem zbrala moč za naprej.

Vsi naši so bili že zgoraj in obiskali stolp, ki po mojem mnenju označuje ime vrha Stolpnik. Mene ni mikalo, da bi se povzpela nanj, važno mi je bilo, da se čimprej stabiliziram. Majica, ki sem jo slekla, je bila mokra za ožeti in jaz sem tudi najprej napojila sebe.

Počasi so se vračale moči in želja po hrani. Zbrali smo se na sončni klopi in pojužinali. Kot vedno je bil tokrat Maks nekaj posebnega; imel je s seboj specialiteto, ki se ji ne moreš odreči. Posušeno slanino in še »paprika špeh«, ter domači kruh. Bili smo vzorni planinci, ker nismo prenašali s seboj alkohola, če odmislimo pločevinko piva, ki je prikukala iz Slavkovega nahrbtnika.

Sledil je spust v dolino, najlepši del poti. Po mehki potki, pod obokom majskega zelenja in občasno na posekah obsijani od žarkega sonca smo pogumno odštevali metre do doline. Želeli smo obiskati ostanke Konjiškega gradu, vendar smo nekaj falili in prišli iz gozda veliko nižje. Zato sem grad poslikala samo od daleč in si zadala pobožen cilj, da ga nekoč še obiščem.

Moje Tine doslej nisem omenjala in tudi je nisem imela možnosti kaj dosti spremljati. Ko sem bila zadaj, tako ali tako ne, ko pa sem bila malo bolj hitra, je bila ona še bolj. Prava planinka bo, bolj po dediju, kot po meni.

Zaključili smo na skupni pijači na bencinskem servisu, kamor sem jaz povabila, plačala pa je Betka. Žal se zgodi, pravi, da ni vedela! Ta kredit bom čimprej vrnila in ne bom pozabila.

Sedaj je ura že deset zvečer in pravkar sem končala tole današnjo poročanje. Čutim se prijetno utrujeno, težke noge niso več problem in spravila se bom k počitku. Samo še slike prenesem iz fotoaparata, nekaj jih bom sunila iz objave PD Haloze, nato pa na počitek.

Zahvala za današnji lep dan, nato pritisnem na gumb in v minuti se odpeljem v podzemlje noči.

 
 
Všeč mi je
Všeč mi je
Ljubezen
Haha
Wow
Žalostno
Jezen
 
KomentirajSporočilo